Občasno se prebudim z mravljinčastimi rokami, mogoče bi lahko šlo za sindrom karpalnega kanala

Nekaj časa nazaj sem zamenjala svojo službo in iz stoječega položaja prišla na sedeče računalniško delo. Bila sem srečna, da sem se rešila stoječega dela in da sedaj lahko vsak dan pridem v službo urejena, lepa, v petah in sem prava gospa, nisem pa niti pomislila, kako mi sedaj trpijo zapestja in da je pogosta težava tega dela sindrom karpalnega kanala, ki ga do te službe sploh nisem poznala.

Začelo se je zelo počasi, ko sem delala preveč ur, so me bolela zapestja, a se z tem nisem ukvarjala, bilo mi je čisto normalno, da me bolijo zapestja od dela. Tako sem svoje delo končala in pričakovala, da bodo moja zapestja spet v redu. Tako je tudi bilo, dokler mi prsti niso začeli ponoči drveneti. Takrat sem se pošteno ustrašila, kaj se sedaj to dogaja, potem pa sem vse skupaj povezala in ugotovila, da bi lahko šlo za sindrom karpalnega kanala, takrat pa mi ni bilo vseeno, če so me začela v službi boleti zapestja. Takoj sem odreagirala in se spočila, malo potelovadila, da le ne bi imela sindrom karpalnega kanala, tega si res ne bi želela.

A ponoči sem se vse pogosteje zbujala z mravljinci v prstih in nisem imela več izbire, kot obiskati zdravnika. On mi je to potrdil in priporočal opornico. Danes je zdravstvo zame malo površno, kajti kot, da se ne poglobijo več v bolnika, samo da prideš in čimprej greš. To mi ni bilo všeč in šla sem samoplačniško na pregled, tam pa so mi vse lepo svetovali in pomagali, da bi našla rešitev. Povedali so mi kaj točno je sindrom karpalnega kanala, kakšne bolečine lahko čutim in kakšno je ponavadi zdravljenje. Je pa res, da je moj sindrom karpalnega kanala bil čisti začetek in je bilo še kako dobro, da sme šla samoplačniško, ker so mi resnično pomagali.

Plastika se še vedno prodaja in še vedno pride prav

Koliko je bilo že dileme, kako je plastika škodljiva, a vseeno je še kar na policah trgovin, ogromno izdelkov je v plastiki, tako, da jaz sem prepričana, da se bo plastika prodajala še naprej, ker enostavno brez nje ne znamo več.

Svet se razvija naprej, sama sem bila prav pozorna, kako je plastika danes še prisotna v našem življenju, ko sem šla v trgovino. Prvo sem šla na oddelek sadja in zelenjave, tam so me čakale plastične vrečke, brez njih si nisem mogla nabrati sadja in zelenjave, zakaj je še vedno prisotna plastika, zakaj ne dajo papirnatih vrečk, sem takrat pomislila. Potem pa sem šla naprej po kruh, res da če ti postrežejo kruh, ga dobiš v papirnati vrečki, če pa vzameš že zapakirani kruh, pa te ta čaka v plastični vrečki. Kako pa je pri mesu? Žal je tudi tukaj plastika.

Da ne govorimo o vseh drugih pakiranih izdelkih. Moram priznati, da sem bila šokirana, ker sem resnično videla, da imam skoraj vsak izdelek v plastiki. Kako pa je z pijačo? Ste eden izmed tistih strank, ki kupuje pijačo v stekleni steklenici, ali je spet plastika tista, ki je vaša izbira.

Ja, res je plastika povsod, kamor se človek obrne, kako in kdaj se bo to spremenilo ne vem, bo pa zelo težko, kajti ljudje se niti ne zavedamo, koliko je plastika prevladala svet, ker se nimamo časa ukvarjati s temi stvarmi. Lahko bi sami poskrbeli tako, da bi šli v trgovino z svojo vrečko, tudi pri sadju in zelenjavi so že naravne vrečke na razpolago, vendar jih morate kupiti. Jaz imam doma v kuhinji večina stekleno embalažo, je pa res, da je plastika bolj praktična, je lahka in se ne razbije. Vsak odloča sam, kaj bo imel in kaj bo kupoval. 

Ko se nočeš sprijazniti, da ti bo pomagala opornica za koleno

Včasih se nam zdi, da zmoremo vse in da bomo večno zdravi in vitalni, pozabimo pa, da leta tečejo in določeni zdravstveni problemi se začnejo kazati, tako sem sama izkusila bolečine v kolenih, opornica za koleno pa je bila moja rešitev.

Sprva sem bolečine prenašala, ker sem imela obdobje počitka in me ni motilo. Sem pa ljubiteljica teka in ko sem začela ponovno teči, so moja kolena nasprotovala. Kako sem bila nesrečna, kajti vedno ko sem šla tečt, so me kolena začela pošteno boleti in bila sem prepričana da je nekaj resnega in da mi opornica za koleno ne bo pomagala.

Tako sem že šla do zdravnika, na kar mi je rekel, da ni videti kaj hujšega in da bi bila dobra opornica za koleno. Sprva sem si mislila lari fari, ne bom zapravljala denarja in odšla sem domov. Na kar bolečine niso popustile in jaz sem zgubljala voljo do teka. Takrat pa sem postala žalostna. Nisem imela druge izbire, kot da opornica za koleno pristane na mojem kolenu. Eno koleno me je bolelo bolj kot drugo, ker pa si nisem mogla privoščiti kar dneh opornic, sem si kupilo eno in jo menjavala na kolenih, odvisno kako so me bolela. Moram reči, da mi je opornica za koleno pomagala pri teku in da sem spet začela uživati v teku. 

Ugotovila pa sem tudi vzrok bolečin v kolenih, ker kar nekaj časa nisem bila športno aktivna sem se zredila in to je povzročalo bolečine in ker mi je opornica za koleno pomagala, da sem spet lahko tekla, sem spet shujšala in kolena so me nehala boleti. Tako so bile bolečine v kolenih izvor mojih preveč pridobljenih kilogramov in da sem to rešila, mi je opornica za koleno še kako prav prišla, ker sem lahko tekla in hujšala. 

Kje kupiti dobro platno za tende

Naša terasa nima tende in ko smo sedeli zunaj na kavi in cigareti sva se z očetom pogovarjala, da bi neka senca res prav prišla. Imeli pa smo že železne palice po vsej terasi, ker smo mislili, da bodo veje grozdja naredile senco, a niso, tako sem jaz prišel na idejo, da bi prav prišlo samo platno za tende in lahko bi to platno montirali na te železne palice.

Do te ideje pa sem prišel tako, ker sem šel gledat tende in videl, da se prodaja tudi samo platno za tende, če se komu uniči platno, ki ima že montirano tendo. Bolj kot sva se očetom pogovarjala, bolj nama je bila ta ideja všeč in šla sva v to akcijo. Kupila sva točno tako veliko platno za tende in jo sama montirala na te železne palice, ki so bile mišljene za oporo grozdja, ki ga žal ni bilo, tako je prišlo prav dobro.

Kar nekaj denarja smo prihranili z tem, kajti tende, pergole, so kar drage, tako smo se znašli so po svoje in na koncu je platno za tende prišlo super. Naša terasa je tako izgledala lepa pa še senco smo imeli, za kaj smo se tudi to odločili. Malo moraš biti danes iznadljiv, najdražje nas pride prav to, da nekaj vidimo in kar naročimo, ljudje bi morali danes več stvari narediti sami in vzpodbujati tudi sovje otroke pri tem, da kaj naredijo sami. Tako je platno za tende bilo smešno poceni proti temu, da bi se odločili za čisto novo tendo ali pergolo, sedaj smo prihranili kar nekaj denarja.

Včasih je potrebno malo premisliti in ne takoj kupiti, kar vidimo, saj trg danes ponuja slabe kakovostne stvari, še posebej, če so poceni, kar pa nas seveda prvo pritegne je cena. Mi pa smo raje kupili platno za tende dobre kakovosti in še vseeno prišli ugodno skozi. 

Moj sin si je popravilo telefona moral plačati sam

Saj veste, kako gre pri mladih, prej ko jih naučite odgovornosti, prej boste imeli lepši odnos, kajti če imate doma neodgovornega otroka, se lahko kreganja vrstijo eden za drugim, tako si je moj sin moral popravilo telefona plačati sam, ker je bil nepazljiv. Ni še služil sovjega denarja, ker je imel 15 let, imel pa je prihranke. Sedaj se nekdo ne bi strinjal z menoj, samo če sinu prvi č in drugič, ko mu telefon pade zaradi nepazljivosti in površnosti na tla, potem imaš že počasi dosti, ker dobiš občutek, saj je vseeno, ker itak mi bo popravilo telefona plačal moje oče. 

No, tokrat je naredil isto in prišel do mene, da se mu telefon spet pokvaril, ko je že mislil, da mu bom plačal popravilo telefona, pa sem ga šokiral, ko sem rekel, naj si popravilo telefona plača sam, to pa zato, ker ga čisto nič ne čuvaš. Kako grdo me je pogledal, ker sem ga šokiral, vzel je svoj telefon z jezo iz mize in ga nesel popravit. Ker je mislil, da je popravilo telefona majhen strošek, ga je račun kar šokiral, ker je seveda moral dati iz sovjih prihrankov. 

Od takrat naprej pa je mir, ker svoj telefon veliko bolj čuva, saj vidi, da popravilo telefona ne bom plačal več jaz. Tako moraš včasih kot starš narediti stvari, kot jih narekuje vzgoja, če hočeš otroku dobro, jaz bi lahko tudi tokrat plačal popravilo telefona in kaj bi se zgodilo, sin še naprej ne bi pazil na svoj telefon in še bolj razvajen bi bil. Tako pa je videl, da popravilo telefona sploh ni tako poceni in da je boljše, če je sedaj bolj pozoren, da mu telefon ne bo padal na tla. Vesel sem bil te svoje poteze, kajti zavedal sem se, da sem rešil več stvari, kot pa samo to, da je popravilo telefona moral plačati sam, tukaj je bila tudi vzgoja.

Čas korone in izgorelost

Prišel je čas, ko se je vsak malo vprašal, kaj v življenju počne in mogoče tudi spremenil svoje poglede in tako postal boljši človek, izgorelost pa je ena tema, ki se je v tem času tudi odprla, ker so ljudje začeli ugotavljati, kako hiter tempo so živeli, kako se niso znali ustaviti in zadihati, pa čeprav je to pomembno za zdravje. 

Sama sem bila precej izčrpana, a sem vseeno našla energijo ,da sem preživela dan, kot je potrebno. No pa je prišla korona in sem ostala doma. Priznam, da me je zagrabila panika, kaj bo sedaj, kako bomo živeli, kaj naj počnem, na koncu pa sem spoznala, da je bila izgorelost pri meni zelo blizu. Ko so tekli prvi dnevi doma, sem bila čisto živčna, nervozna, moje telo se ni znalo umiriti, iskala sem konflikte in se kregala, dokler sama sebi nisem rekla, da je dovolj. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem videla samo izgorelost človeka, ki potrebuje počitek. Tako sem začela premišljevati, da pa je mogoče dobro zame, da je prišla korona, ker sem se bila prisiljena ustaviti in spočiti. Vse je bilo odvisno od mene, kaj bom naredila v tem času, a čas je bil primeren, da se dobesedno pozdravim, ker je izgorelost pri meni bila resnično pred vrati.

Ko sem to spoznala, je bilo veliko lažje, kajti začela sem kljub skrbem, uživati dneve, tako izgorelost ni imela možnosti pri meni, ker sem se pravi čas rešila. Začela sem uživati, počivati, sanjati, brati, lenariti, tudi postorila sem vse kar je bilo potrebno, a bila je velika razlika, kako sem to počela. Sedaj sem to počela počasi, z glasbo in z užitkom. Kako malo je potrebno, da nas izgorelost ne dobi v roke, ker če nas dobi, se nam prav nič dobrega ne piše, kar nekaj časa potrebujemo, da se postavimo na noge, kajti izgorelost zna biti zahrbtna in težka bolezen.

Zaščitna oblačila proti klopom

Meni se zdi, kot da je vsako leto narava bolj nevarna, kmalu ne bomo več upali v naravo, ker nam pretijo različne nevarnosti. Sama sem ljubiteljica pohodov in pri meni in otrocih so bistvenega pomena zaščitna oblačila, kajti še kako dobro se zavedam, koliko živali preti v naravi, kot so kače, klopi in tako dalje.

Nekaj let nazaj se nisem toliko obremenjevala, prav spominjam se kako se letala sem ter tja po travnikih z visoko travo, da bi imela kakšna zaščitna oblačila takrat ni bilo, bili smo otroci narave, igrali smo se v visoki travi, delali bunkerje v gozdovih, letali po blatu.

Žal tega moji otroci danes skoraj ne morejo doživeti, kajti še jaz, pa čeprav sem full odprta za naravo malo padem v paniko, če mi otrok hoče iti letat po visoki travi, ker enostavno vidim nevarne klope. Kam smo prišli, zaščitna oblačila, cepiva, spreji, so danes tisti, ki nas lahko obvarujejo pred nevarnimi malimi živalcami. Danes so klopi zelo nevarni tega se zavedamo vsi in prav je, da poskrbimo tako za našo varnost, kot za varnost svojih otrok. Če se vi in vaši otroci ne cepite, potem obvezno nosite zaščitna oblačila, kadarkoli greste v naravo, v gozd, na travnik, v hribe. 

Potke, kjer je visoka trava so zelo nevarne za klope, posebej če po teh potem ne hodi veliko ljudi, če je pot prehojena je nevarnosti manj. Sama tako izbiram poti, ki so prehojene, z otroki ne zahajam na samotne potke, kjer ni ljudi, kajti kaj mi bodo zaščitna oblačila, če pa je klopov preveč. Resnično je potrebno načrtovati naše izlete tudi po tem, kje hodimo, kakšne poti so, kako visoka je trava, da se izognemo klopom, posebej pa je dobro, da smo oblečeni v zaščitna oblačila, kajti tako imajo klopi le manjše možnosti, da pridejo v stik z našo kožo in ostanejo na oblačilih.

Barve za obrvi si nisem znala kupiti

Čeprav so mi vse prijateljice govorile, da se barve za obrvi enostavno uporabljajo in da si vse obrvi barvajo kar doma, si tega sama nisem upala. Pred seboj sem imela kar sebe, ko se pobarvam pogledam v ogledalo in zagledam velike črne obrvi. Ne vem kaj bi naredila, če bi se mi to zgodilo, kajti ta barva je trajna in ne gre kar tako dol. 

Tako sem se prvo pozanimala, če se lahko pobarvam in če mi barva ni všeč, če bi se lahko hitro ponovno pobarvala, a potem moram že na začetku kupiti dve barve za obrvi, pa še to ne vem katere. Prvo barvo bi probala kupiti idealno, potem pa bi kupila še eno svetlejšo, če mi slučajno prva preveč prime, da se potem, takoj pobarvam še enkrat. 

Vem, preveč kompliciram, lahko bi šla do kozmetičarke in ona bi mi pobarvala obrvi, kot bi želela. Vendar to delam vedno, da na koncu plačam najdražje, ker si ne upam nikoli narediti nič sama. Tokrat sem se odločila, da barve za obrvi kupim sama in se pobarvam. Vse je enkrat prvič, za drugič bom že vedela, kako in kaj, tako pač je. Tako sem šla v največjo drogerijo, da le dobim čim večjo ponudbo in tudi kakšno usposobljeno prodajalko, ki bi mi lahko pomagala. Saj veste, včasih v drogerijah delajo tudi študentje in ne vedo prav nič. V drogeriji so bile barve na obrvi skoraj na vsaki polici, skoraj vsaka firma jih je imela in že me je skoraj potegnilo, da bi spet gledala, da bi zapravila največ, ker bi itak mislila, da so najdražje barve za obrvi tudi najboljše. 

Pa sem le poiskala pomoč prodajalke, katera mi je razložila vse o barvah za obrvi in tako sva skupaj pregledale barve za obrvi in moje obrvi in izbrale ta pravo barvo. Kakšen dan! Zdaj pa barvat.

 …

Zimski škornji za otroka

Pri manjših otrocih težko prihranimo za čevlje, ker jim nogica hitro raste, ne moremo pa jim kupiti prevelike, ker njihov korak ne bo varen.  Pri nas pozimi pridejo vedno v poštev zimski škornji, veliko otrok že nosi samo tople visoke čevlje, meni pa se zdi najlažje in najbolj praktično, če ima otrok pozimi tople podložene škornje, ker lahko tako rešiš eno obutev, čez celo zimo.

Enostavno se ne obremenjujem več, ker so škornji za zimo res najboljša rešitev, prejšnja leta sem se tudi sama lovila glede tega, saj veste, kako lepo je otroka obleči in obuti moderno, da je videti lep. Tako sem tudi sama kupovala pozimi več obutve zanj, prišli so v poštev škornji, visoki podloženi čevlji in visoki ne podloženi. Na koncu pa sem videla, da so nekateri celo ostali ne nošeni in na koncu jih je otrok prerasel. Tako sem samo zapravila in čisto nič drugega.

Zato so do sedaj škornji edina zimska obutev, dokler mi otrok ne komplicira. Zima tako hitro mine, da je res nepotrebno kupovati več obutve. Je pa res, da nekatere družine hodijo veliko na smučanje in po hribih, to pa je nekaj čisto drugega, mi smo bolj poletna družina in čez zimo ne hodimo po smučiščih, ampak bolj čakamo , da zima mine, zato so zimski škornji dovolj.

Ne predstavljam pa si, da je to edina obutev, če po zimi veliko hodimo okoli, takrat otrok mora imeti več tople obutve, ker eno obutev hitro zmoči in potrebuje nekaj za preobut. Družine so različne, mi živimo skromno, nekateri, ki imajo veliko denarja, se z menoj ne morejo strinjati, prav zaprav me enostavno ne morejo razumeti, da so eni otroški škornji za celo zimo dovolj. Tako je, če moraš gledati na denar, ker ga nimaš veliko, tako so dovolj eni sami zimski škornji in še dobro, da se majhni otroci ne ocenjujejo med seboj po oblačenju in obutvi. 

Mednarodna šola je včasih edina rešitev

Kaj je mednarodna šola sploh nisem vedela, do trenutka , dokler se nisem postavila v kožo mamice, katere hčerka se je letos vpisala v našo šolo, ki seveda nima statusa mednarodne šole. Torej glede na to, da v našem mestu nimamo mednarodne šole, se je odločila, da bo njena osem letna hčerka obiskovala čisto navadno osnovno šolo. In ko smo ostali starši videli to odločitev, se nam je zdela odločitev popolnoma logična, če otrok ali starši govorijo Slovenski jezik. Toda žal v tem primeru to ni bilo tako. Ne hčerka ne starši ne znajo Slovenskega jezika, vendar so se za to odločitev zavestno odločili. 

In že po prvem mesecu so bile vidne prve težave, ki jih v primeru obiskovanja mednarodne šole  ne bi bilo, saj je uradni jezik v primeru mednarodne šole običajno Angleščina. V angleščini komunicirajo učitelji s starši, kakor tudi učitelji z učenci. V primeru naše mamice pa je komunikacija večinoma potekala v Slovenščini. Če je šola s starši komunicirala v fazi samega vpisa v Angleščini, je bila komunikacija z otrokom v veliki večini v slovenščini. Kar pa je bil razlog za mnogo težav. Ena glavnih težav je bilo razumevanje navodil za pisanje domače naloge, oziroma predajanje vseh informacij preko otroka staršem. Seveda so bila navodila podana v Slovenščini, zaradi česar je mamica mislila, da ima otrok naslednji dan izlet  v resnici pa je učiteljica želela sporočiti, da so uši na pohodu. 

Vse zaplete je pomagal in še vedno pomaga reševati predstavnik sveta staršev seveda pa ni potrebno posebej poudarjati, kako bolj preprosto bi bilo če bi starši vpisali otroka v  mednarodno šolo in tako sebi in otroku olajšali samo šolanje. Vendar se je potrebno zavedati, da odločitev nikakor ni lahka. Včasih se je treba zavedati, da odločitev za mednarodno šolo ni tako logična preprosto zato, ker želimo, da naš otrok obiskuje šolo v kraju bivanja. In če v tem kraju ni mednarodne šole, potem otroka preprosto vpišemo v osnovno šolo, ki se nahaja v tem kraju, čeprav bi bilo bolj logično, da bi otroka vozili v drugi kraj v mednarodno šolo.…