Vsako jutro, še preden se dobro zbudim, mi telefon že ponudi seznam člankov: zadnje novice Slovenija, rdeče oznake, alarmantni naslovi. Nekaj v meni vedno klikne, ker nočem ‘zamuditi’ dogajanja. A po nekaj minutah branja se v meni že naseli tisti znani občutek – napetost, teža, preveč vsega.

Zdi se, da danes ni več dovolj biti obveščen. Moraš biti nenehno obveščen. Politični prepiri, prometne nesreče, gospodarske krize, poročila o vremenskih ekstremih,… vse se vrti v krogu, ki se nikoli ne konča. Prebiranje portala z rubriko zadnje novice Slovenija je postalo kot dihanje – avtomatsko, a pogosto duši.

Ko sem se enkrat zavedla, koliko časa mi vzame branje novic, sem se odločila za poskus – teden dni brez njih. Prvih nekaj dni je bilo čudno. Imela sem občutek, da sem odrezana od sveta. Potem pa sem opazila nekaj zanimivega – moje misli so bile tišje. Nisem več nosila s sabo novic, ki jih ne morem spremeniti, a so mi krojile razpoloženje.

Po tednu dni sem se vrnila k branju, a z novo držo. Zadnje novice Slovenija zdaj berem enkrat na dan, zvečer. Izberem le nekaj preverjenih virov in se osredotočim na tisto, kar res vpliva na moje življenje. Brez brskanja po komentarjih, brez branja vsake tragedije, ki se zgodi. Če želiš urejen, zanesljiv pregled brez pretirane intenzivnosti, obišči našo stran in izvedi več o zdravem spremljanju aktualnosti.

Zdaj razumem, da obveščenost ni isto kot mir. Da obstaja razlika med tem, da veš, in tem, da te skrbi. Zadnje novice Slovenija so lahko koristne – če jih bereš z zdravo mero distance. Problem ni v novicah, ampak v tem, kako jih sprejemamo.

Ko danes odprem novičarski portal, preberem, kar moram, potem pa grem ven – med resnične stvari: pogovor, sprehod, delo z ljudmi. Svet se ne ustavi, če ne preberem vsakega naslova. In v tem je osvobajajoča misel – da lahko izberem, koliko sveta spustim vase.

Včasih je najboljša novica prav ta, da znaš izklopiti. In da ugotoviš: življenje se dogaja tukaj, ne na portalu z naslovom zadnje novice Slovenija.