Prav spomnim se, ko sem bil še otrok, da mi je oče vedno poudarjal pomen stopnje izobrazbe. Vedno mi je govoril, da naj dam veliko poudarka na to, da bo moja stopnja izobrazbe kar se da velika, oziroma zadostna, da se bom nato zaposlil kjerkoli si bom že želel. Sam pa sem bil glede tega iskreno precej skeptičen. Kot otrok namreč teh stvari ne razumeš najbolje, saj se ti zdi, da je do odraslega življenja še zelo daleč. Bolj so me zanimale druge stvari, druženje, šport in prosti čas, šola pa je bila zame pogosto samo obveznost. Kljub temu pa so mi njegove besede nekako ostale v glavi, čeprav jih takrat nisem jemal popolnoma resno.

Velikokrat sem se med svojim izobraževanjem tekom študentskih let spraševal, ali so stopnje izobrazbe res sploh toliko pomembne. Zdelo se mi je namreč, da dajem v to čisto preveč truda, ter gre ves ta vložen čas v nič. Študij je bil zahteven, včasih tudi precej naporen, sploh ko sem gledal prijatelje, ki so že delali in imeli svoje prihodke. Takrat sem imel občutek, da zamujam priložnosti in da bi mogoče lahko šel po lažji poti. A po drugi strani sem vedel, da znanje, ki ga pridobivam, ne more biti izgubljeno. Prav to razmišljanje me je nekako držalo pokonci tudi takrat, ko motivacije ni bilo na pretek. Več o tem preberete na spletni strani dijaskisvet.si.

Danes pa lahko res rečem, da stopnje izobrazbe sploh niso odveč. Ravno to mi je namreč pomagalo, da sem lahko našel službo, ki mi odgovarja, in imam tudi dobro plačo, tako da sem še kako vesel, da sem vztrajal. Poleg same zaposlitve pa sem skozi izobraževanje pridobil tudi širši način razmišljanja, samozavest in občutek, da se lahko lotim novih izzivov. Danes razumem, kaj je oče želel povedati, ko je govoril o pomembnosti izobrazbe, saj ne gre samo za papir, ampak za celoten proces učenja in osebne rasti. Zato danes na vse skupaj gledam precej bolj hvaležno, kot sem nekoč.