Po čudnem deževnem obdobju, z dežjem je bil pomešan tudi nek pesek, bo potrebno temeljito opravi avtomobil. Pravijo, da smo dobili dobro pošiljko saharskega peska, ki so ga vetrovi pripihali k nam. Tako se odpeljem proti avtomatski avtopralnici na bližnjem bencinskem servisu. Ufa, kolona vozil pred pralnico je dolga.

Vozilo postavim v vrsto in se odpravim do blagajne, da kupim listek za pranje. Vem, da me čaka kar dolgo čakanje, tako da s police vzamem še revijo s križankami, da mi bo krajšala čas čakanja. Pred menoj je še devet vozil in če za vsako vozilo pralnica potrebuje približno petnajst minut je to dobri dve uri preden bom lahko zapeljal svoj avto med krtače avtopralnice. Sedem v avtu, odprem revijo in najprej začnem z branjem. Poleg križank je v reviji še kar nekaj humorja in vicev, pa nekaj zanimivih potopisov je objavljenih. Ko takole brskam po reviji in vsake toliko premaknem avto naprej, nekdo potrka na okno avtomobila. Skozi umazano steklo okna opazim nasmejan obrazi in snežno bele zobe soseda Francija. Stopim iz vozila in sedeva na teraso lokala. Kavica se mi prav prilegla. Klepetava in se smejiva, avto pa je vedno bližje pralnici, še samo dva sta pred menoj. Franci se poslovi in odide, verjetno proti domu, jaz pa sedem nazaj v avto, prižgem avtoradio in počakam še teh nekaj minut. Delavec avtopralnice s kompresorjem najprej namoči moj avto, potem pa zapeljem med krtače.

Podam mu listek za pranje in še kovane za napitnino. Med pranjem bom kar počakal v avtu in gledal čudežne krtače kako spirajo ta saharski pesek z mojega vozila. Kar rdeča voda teče z avta. Po končanem pranju parkiram in avto obrišem še do suhega z jelenovo krpo. Vmes še preverim, če so vsi deli avtomobila na svojem mestu. Vse je kot mora bit, jekleni konjiček se spet blešči v vsej svoji lepoti.