Pred nekaj meseci sva se z možem odločila, da za vikend pobegneva iz mestnega vrveža in si vzameva čas zase. Iskala sva nekaj v naravi, kjer bi lahko hodila, jedla dobro hrano in se spočila brez večjih načrtov. Na priporočilo prijateljice sva izbrala hotel Bovec – nič pretirano luksuznega, a z obljubo domačnosti in čudovite okolice.

Ko sva prispela v hotel Bovec, naju je najprej očaral razgled. Hotel Bovec je bil postavljen tik pod hribi, z velikimi okni, skozi katera si lahko občudoval vrhove in zeleno dolino. Recepcija je bila preprosta, a topla. Osebje prijazno, z občutkom, da jim je res mar. Dobili sva sobo z balkonom in pogledom na reko Sočo. Zvečer, ko je vse utihnilo, je bilo slišati le še šumenje vode.

Prvi večer sva jedla v hotelski restavraciji. Hrana je bila presenetljivo dobra – preprosta, lokalna, a z okusom in spoštovanjem do sestavin. Zjutraj pa zajtrk na terasi, z vonjem po sveži kavi in pogledom, ki se ga ne naveličaš.

Najbolj pa sem si zapomnila občutek miru. Hotel Bovec je bil majhen, nikjer ni bilo gneče, hodniki so bili tišji, sobe dobro izolirane. Po dolgih sprehodih in izletih v okolici – obisk slapa Virje, sprehod ob Soči in vožnja do Mangartskega sedla – sva se vedno rada vrnila v to malo zavetje, ki nama je postalo dom za tri dni.

Hotel Bovec naju je prepričal ne le z udobjem, ampak z avtentičnostjo. In prav zato bi se z veseljem še vrnila. Ker včasih ne potrebuješ ničesar drugega kot mir, naravo in občutek, da si zares nekje drugje.

Ena od stvari, ki so me posebej navdušile, je bila majhna knjižna polica v skupnem prostoru z izborom knjig o Triglavskem narodnem parku in lokalni zgodovini. Med deževnim popoldnevom sem se poglobila v zgodbe o prvih alpinistih v teh krajih in pozabila na čas. Takšne majhne podrobnosti dajo hotelu dušo. Ni bil samo prostor za spanje, ampak kraj, kjer se počutiš dobrodošlega in povezanega z okolico.