Bilo je moje zadnje leto pred upokojitvijo. Začel sem opažati, da ne slišim več tako dobro, kot sem. To sem ugotovil na ta način, da sem se zalotil, kako pogosto sem ljudem rekel, naj povedo še enkrat, kaj so povedali. Tako sem se začel spraševati, če slišim tako slabo, da bi moral obiskati zdravnika. Seveda je to zame bil šok. Jaz sem vedno slišal dobro. Nisem se mogel s tem sprijazniti. Tako sem zadnje leto pred upokojitvijo še kar vztrajal in nisem obiskal zdravnika. Ko pa sem šel v penzijo in imel več časa, sem opazil, da sem se začel umikati družbi. To pa je bil tisti drugi alarm, da slabo slišim. Tega v tem obdobju res nisem želel. Komaj sem čakal, da grem v penzijo, da se bom lahko družil in imel lepo, sedaj pa se umikam. Tako sem se odločil, da grem na pregled in če bo potrebno bom tudi nosil slušni aparat, ker tako živeti nočem. Moram sem se sprijazniti s tem, da slušni aparati niso tako grozni. 

Ko sem šel k svojemu osebnemu zdravniku, mi je seveda takoj predpisal napotnico za ORL. Tako sem kar hitro vedel, kaj me čaka. Ko sem opravil pregled, so mi povedali, da bi bilo dobro imeti slušni aparat. Tam zaposleni, točno vedo, kako težko je to nam, ki ne slišimo in se ti tudi zelo lepo posvetijo. Vse ti lepo razložijo, tako da si na tekočem. Povedo ti, da je to čisto normalno in da so danes slušni aparati moderni in da se jih človek hitro navadi.  

Po opravljenjem pregledu sem šel domov. Doma sem veliko premišljeval, kakšni so slušni aparati. Ni mi bilo vseeno. Po drugi strani pa sem si želel dobiti slušni aparat čimprej, da se ga navadim. Tako sem po enem mesecu dobil slušni aparat in potreboval sem natanko 14 dni, da sem se ga navadil. Sedaj se spet družim z ljudmi, ker dobro slišim. Spoznanje, da ti slušni aparati povrnejo sluh ti v obdobju, ko spoznaš, da ne slišiš dobro, pomeni veliko.