Prišel je čas, ko se je vsak malo vprašal, kaj v življenju počne in mogoče tudi spremenil svoje poglede in tako postal boljši človek, izgorelost pa je ena tema, ki se je v tem času tudi odprla, ker so ljudje začeli ugotavljati, kako hiter tempo so živeli, kako se niso znali ustaviti in zadihati, pa čeprav je to pomembno za zdravje. 

Sama sem bila precej izčrpana, a sem vseeno našla energijo ,da sem preživela dan, kot je potrebno. No pa je prišla korona in sem ostala doma. Priznam, da me je zagrabila panika, kaj bo sedaj, kako bomo živeli, kaj naj počnem, na koncu pa sem spoznala, da je bila izgorelost pri meni zelo blizu. Ko so tekli prvi dnevi doma, sem bila čisto živčna, nervozna, moje telo se ni znalo umiriti, iskala sem konflikte in se kregala, dokler sama sebi nisem rekla, da je dovolj. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem videla samo izgorelost človeka, ki potrebuje počitek. Tako sem začela premišljevati, da pa je mogoče dobro zame, da je prišla korona, ker sem se bila prisiljena ustaviti in spočiti. Vse je bilo odvisno od mene, kaj bom naredila v tem času, a čas je bil primeren, da se dobesedno pozdravim, ker je izgorelost pri meni bila resnično pred vrati.

Ko sem to spoznala, je bilo veliko lažje, kajti začela sem kljub skrbem, uživati dneve, tako izgorelost ni imela možnosti pri meni, ker sem se pravi čas rešila. Začela sem uživati, počivati, sanjati, brati, lenariti, tudi postorila sem vse kar je bilo potrebno, a bila je velika razlika, kako sem to počela. Sedaj sem to počela počasi, z glasbo in z užitkom. Kako malo je potrebno, da nas izgorelost ne dobi v roke, ker če nas dobi, se nam prav nič dobrega ne piše, kar nekaj časa potrebujemo, da se postavimo na noge, kajti izgorelost zna biti zahrbtna in težka bolezen.