Ko sem se prvič preselila v hišo z vrtom, sem imela romantično predstavo o zelenici, cvetju in domači zelenjavi. Hitro pa sem ugotovila, da vrt ni samo užitek, ampak tudi veliko dela. Ena prvih stvari, ki sem se jih lotila, je bil kompost. Priznam, sprva nisem vedela, kako se tega pravilno lotiti, a danes mi je jasno, da je to ena najboljših odločitev za vsak vrt.

Začelo se je preprosto. Postavila sem majhen kompostnik v kot vrta in vanj metala odpadke – olupke krompirja, kavne usedline, pokošeno travo. Na začetku sem bila prepričana, da bo vse skupaj le smrdelo in privabljalo muhe. A ko sem se pozanimala, kako pravilno zlagati plasti, sem spoznala, da je kompost pravzaprav naraven proces, ki ne povzroča neprijetnih vonjav, če je pravilno urejen. Za začetnike je koristno preizkusiti preverjene dodatke, kot je Humko kompost, ki lahko pospeši razgradnjo in izboljša strukturo končnega komposta.

Najbolj fascinantno je bilo opazovati, kako se odpadki spreminjajo. Tisto, kar bi sicer končalo v smeteh, se je čez čas spremenilo v črno, drobljivo prst, ki je dišala po gozdu. Prijateljica, ki ima vrt že leta, mi je rekla: To je zlato za rastline. In res je. Ko sem začela z njim gnojiti gredice, sem opazila razliko – paradižnik je bil večji, solata bolj hrustljava, rože pa so cvetele kot še nikoli. Kompost je postal moje skrivno orožje za zdrav vrt.

Seveda sem naredila tudi nekaj napak. Včasih sem vanj vrgla preveč mokrih ostankov in postal je pregnojen, drugič sem dodala preveč vej in se ni razgradilo. A s časom sem našla pravo ravnovesje. Zdaj vem, da mora biti mešanica rjavih in zelenih odpadkov – listja, trave, hrane in vej – pravilna, da proces teče tako, kot mora. Kompost te uči potrpežljivosti in opazovanja.

Najlepši del pa je občutek, da s tem nekaj vračam naravi. Namesto da bi vse romalo na odpad, se vrne nazaj v krog. Iz zemlje vzameš in v zemljo vrneš. Otrokom sem večkrat razložila, da je to kroženje življenja, in zdaj z veseljem sami nosijo olupke v kompostnik.